NEVARNOSTI V HRIBIH – padajoče kamenje, zdrs
Pri hoji v gorah moramo biti še posebno pozorni na kamenje.
Padajoče kamenje je vzrok številnim gorskim nesrečam v Sloveniji in tujini. Ker so te nesreče vse bolj pogoste, predvsem zaradi vse večjega števila obiskovalcev gora, dajemo nekaj napotkov kako povečati varnost planincev.
Najprej moramo vedeti katera so območja, kjer je večja verjetnost za padajoče kamenje. To so stene, kamnita pobočja, ozke doline, soteske, grape, žlebovi, strmi travniki in strma pobočja.
Vzroki za padajoče kamenje pa so sledeči:
-Najnevarnejši katerega ne moremo predvideti je potres. V tem primeru prihaja do večjih skalnih podorov in hoja po teh poteh ni varna še nekaj let po potresu.
-Nevihta, ki že sama prinaša veliko nevarnost povzroča tudi padajoče kamenje. Ob udaru strele v kamnito pobočje se sproži kamenje, ki naprej leti v dolino z veliko hitrostjo.
-Taljenje snega je vzrok za padajoče kamenje predvsem v pomladanskih in zgodnjih poletnih dneh. Ko se sneg tali se z njega odlomi manjši ali večji kos trdega snega, ki pade navzdol in pri tem lahko v dolino porine večje kose kamenja. Najbolj nevarna so območja pod stenami, saj se nad nami, ponavadi na grebenu odtrga opast (napihan sneg na grebenih), ki leti v dolino.
-Živali prožijo kamenje na strmih kamnitih pobočjih, pogosto nad planinskimi potmi in brezpotji.
-Planinci, ki s svojo hojo po poti hodijo po kamenju in pri tem ne pazijo, da med hojo ne prožijo kamenja. Najbolj nevarne so precej obiskane poti na katere hodijo manj izkušeni planinci ali celo turisti. V Sloveniji imamo kar nekaj takih poti, najbolj nevarne pa so Mangart, Mojstrovka po Hanzovi poti, Prisank, Prestreljenik in Triglav. To so predvsem poti, ki imajo visoko nadmorsko višino izhodišča.
-Obstaja še nekaj manj pogostih vzrokov.
Kako ravnamo, ko hodimo po pobočjih, kjer lahko pričakujemo padajoče kamenj:
-Nadenemo si čelado,
-Čim hitreje, a vseeno varno prehodimo ta pobočja,
-Pazimo, da sami ne prožimo kamenja,
-Ne malicamo.
Če opazimo, da v naši bližini leti kamenje opozorimo ostale planince z močnim glasom PAZI KAMENJE PADA, mi pa se skušamo čim hitreje umakniti na varno mesto. Če ne najdemo povsem varnega mesta si z nahrbtnikom naredimo nekaj ščita. Najbolj si moramo zavarovati glavo, vrat, tilnik in hrbtenico.
Zdrs je najpogostejši vzrok hudih gorskih nesreč, ki se nemalokrat konča s smrtjo planinca. Do zdrsov najpogosteje prihaja v pozno pomladanskih in zgodnje poletnih mesecih, ko so planinske poti, ki se nahajajo predvsem v osojnih legah še pod snegom. Te zdrse preprečimo, če imamo s seboj zimsko opremo (cepin, dereze in čelado, slednja prepreči hude poškodbe glave v primeru zdrsa). Do zdrsov pa prihaja tudi na kopnih poteh, predvsem na strmih travnatih pobočjih in plezalnih poteh. Na mokrih strmih travah nam bodo v pomoč dereze, ki pa niso najbolj praktične za hojo po kopnem, zato se raje po dežju izogibajmo takim potem. Na plezalnih poteh pa velja pravilo treh oprijemalnih točk, ter zadnja leta vse bolj nepogrešljivi komplet za samovarovanje. Pri pravilu treh oprijemalnih točk moramo paziti, da imamo za oprimek dve roki in eno nogo za stop ali obratno (dve nogi in eno roko, torej nikoli istočasno ne premikamo roke in noge). Taka hoja je res nekoliko počasnejša, a veliko bolj varna. Previdni moramo biti v vetrovnem vremenu, saj nas lahko močan sunek vetra dobesedno prestavi in, če hodimo po strmi poti ali grebenu lahko zdrsnemo v globino.
Če pride do zdrsa, se skušajmo čim hitreje ustaviti (ne varčujmo z rokami in nogami), med drsenjem pa pazimo na glavo.
Miran